Lani ob obisku muzeja Quai Branly nisem čakala v dolgi vrsti za vstopnice. Letos sem se po uri in pol le prebila v notranjost. Ni mi bilo žal, saj so občutki v stavbi veličastni.

V letu dni od odprtja se je rastlinje dodobra razbohotilo in ustvarilo pragozd, tako v okoliški parkovni ureditvi, kot na ozelenjeni fasadi stavbe, rastlinskem zidu. Pragozd je tesno povezan s programom muzeja, primitivno umetnostjo Afrike, Azije, Oceanije in Amerike.

V vhodnem delu nas presenetijo razsežnost, belina in prečiščene oblike prostora. V steklenem stolpu na sredini so razstavljena glasbila.

V spodnje prostore s sanitarijami vodijo stopnice. Prav tako kot v zgornjih razstavnih prostorih, so tudi tukaj uporabljene zemeljske barve.

Okrog steklenega stolpa se ovija bela klančina, ki nas popelje v prostore stalnih zbirk muzeja. Prav tako kot klančina povzema organske oblike, se tudi oprijemalni profil na ograji kačasto vije navzgor.

Na poti v zgornje prostore nas spremljajo animacije na stenah, tlaku in ograji, ki napovedujejo vsebino razstav.

Skozi okna ob klančini lahko opazujemo trnje na fasadi sosednje muzejske stavbe. Iz beline vstopimo v pester kolorit glavnega razstavnega prostora.

Prvinske organske oblike in tople barve so združene z najsodobnejšo tehnologijo. Usnjene klopi, ki se vijejo po celotnem prostoru, omogočajo interaktivno spoznavanje izvornih krajev razstavljenih eksponatov.

www.quaibranly.fr